Berejo nečlani neskupine LPŠ:
Tone Škrjanec, Primož Čučnik, Gregor Podlogar, Ana Pepelnik
Zvočna motnja, tišina in didžejski program:
Škrjanec, Čučnik, Podlogar, Pepelnik
ti. ljubljanska pesniška šola (LPŠ) je morda edina šola, ki ni nikdar zares obstajala, čeprav se je o njej govorilo ali celo pisalo še dolgo potem, ko se je pojavila v neki napovedi pesniškega branja okoli leta 2000 v Mariboru (Večer), kjer so nastopali dobesedno trije pesniki iz Ljubljane. To so bili Škrjanec, Čučnik in Podlogar. Trojico je tedaj družilo pogosto skupno nastopanje in generacijski občutek medsebojnega prijateljstva in spoštovanja. To pa je bilo tudi vse, kar je bilo.
LPŠ so po tem razumeli nekateri kot nekaj, kar obstaja, ima določena pravila (momljanje in moteče se branje?), navade (ameriški vplivi, kolo in čaj?) in poglede na svet (zmerni personizem, budizem, zen?), in v domnevno šolo se je uvrščalo marsikaj in marsikoga, čeprav to, ta in ta ni moglo, mogel ali mogla imeti povezave z njo, tudi če bi LPŠ zares obstajala. In prav to vztrajno in hkrati umišljeno poudarjanje obstoja neobstoječega, je najbolj pripomoglo k njenemu zasanjanemu obstoju, na neki način pa tudi k njenemu (ne)razmahu.
Po vseh naporih literaturovedcev in kritikov, so tudi zgoraj našteti začeli verjeti, da nekaj takega, kot je LPŠ, tudi če v resnici ne obstaja, vendarle nekako je. Z leti so se smeri pridružile avtorice, npr. neobstoječa veleukinja in reformatorka haikuja Barbara Štucin, piska legendarne indi-knjige Dear Barbara/Draga Barbara, ali realna pesnica in prevajalka Ana Pepelnik, ki je podpisala znameniti Tehno in druge pesmi.
LPŠ torej ni nekaj, česar ni, in zato smo se tudi zbrali. Upam, da se boste v zadostnem številu odzvali tudi vsi vljudno povabljeni, kajti v primeru preskromnega obiska (manj obiskovalcev kot nastopajočih), tudi nas ne bo. Se vidimo!
Vstop na branje in performans prost, DJ after 3€
Četrtek, 30. 5. ob 20.00 – Dihaj svet piš tehno
