Meta Kastelic / Verjamem da lahko letim!, kiparska postavitev / Channel Zero: Figura s polomljenimi krili, ki se trudi poleteti.
V položaju za vzlet, vsem oviram navkljub. *Produkcija: Galerija Alkatraz/KUD Mreža, Koprodukcija: Galerija Channel Zero www.facebook.com/GalerijaCh0
Razstava bo na ogled do 22. 10. 2015
Meta Kastelic spada v generacijo ustvarjalk, ki je izoblikovala različne pristope in poetike ter kiparstvo pojmuje kot širok medij, skozi katerega se zrcalijo sodobni pristopi na vsebinski ali na medijski ravni. Kot kiparka poleg oblikovanja v klasičnem kiparskem mediju z materiali kot so bron, železo, les, kamen, sladkor in blago, svoje projekte povezuje z drugimi mediji, na primer z videom, zvokom, sliko in performansom. Umetnica ima močan občutek za material; gnete glino, šiva blago, obdeluje les, vari in krivi železo. V njene projekte so vedno vpeti konkretni objekti, glavni poudarek je na taktilnosti. Sama pravi: „Še vedno mislim, da je v kiparstvu dotik, gnetenje, božanje … nekakšna nit, ki vse, kar ustvarim, povezuje, pa četudi je v instalaciji prisoten video, ki se ga ne da prijeti, ga pa zato začutimo in ta dotik vzpostavimo preko oči.“ Meta Kastelic je razmeroma hitro razvila svoj kiparski slog, s katerim je skušala iznajti najustreznejši, predvsem pa svež izraz za posredovanje vsebine. Njeno kiparsko snovanje izhaja iz notranjih izkustvenih vzgibov, ki posredno srkajo materiale iz družbenega impulza zunanjega sveta, v katerem subjekt igra vlogo ujetnika. Pomembno vlogo igra teža osebne izkušnje, ki je pred kolektivno zaznavo sodobnosti.
Njeni kipi so prevodniki notranje aspiracije, stanja in spoznanja ter sproščanja najgloblje ukoreninjenih občutij. V svojih delih umetnica poudarja vznemirjenost in ujetost, občasno tudi dramatične življenjske izkušnje, in s tem ohranja doživljajsko vzporednost z našim življenjem. „Svet ni to, kar mislim, ampak to, kar vidim, sprejemam ga … Ali drugače rečeno: zaznava ni znanost o svetu, niti ni akt ali premišljeno zavzemanje položaja, ampak je temelj, iz katerega izhajajo vsi akti, ki jo predpostavljajo. Svet ni objekt, katerega tvorni zakon bi si lahko lastil, ampak je naravno okolje vseh mojih misli in vseh mojih izrecnih zaznav,“2 je misel, ki se sklada z razmišljanjem umetnice. Pri svojem kiparskem izražanju se ne umika v absolutno subjektivnost, saj se zaveda, da kot subjekti nismo izven prostora in časa, temveč bivamo v določenem zgodovinskem okviru. Njeno kiparstvo ni distancirano od sveta, ampak spreminja videnje sveta. Stvari preprosto vidi drugače, zato ustvarja lastno resnico, ki je utemeljena na pred-eksistirajočem čutenju.
K temu je prispevalo tudi dejstvo, da umetnica že osem let ustvarja znotraj Avtonomnega kulturnega centra Metelkova mesto. Atelje, ki ga je leta 2006 dobila na javnem razpisu v stavbi Garaže, zaradi hudih poškodb ni imel niti vseh sten, zato je bila že na začetku svojega delovanja na Metelkovi postavljena v vlogo gradbinke. S trdim fizičnim delom si je priborila prostor, namenjen ustvarjanju, podobno kot generacija prvoborcev po zasedbi Metelkove. Borba za prostor, ki jo ponavadi razumemo kot del boja proti družbeni ureditvi, se na Metelkovi začne z bitko proti vremenu.
Za Meto Kastelic so izzivi, s katerimi je soočen umetnik_ica na Metelkovi (kot je gradnja lastnega ateljeja), nekoliko bolj domači. Njene umetnine pogosto nastanejo s pomočjo težkega fizičnega dela, ki je postalo nekakšen njen zaščitni znak. Zato je še toliko bolj zanimivo videti kontrast med načinom nastajanja njenih del in vsebino, ki jo skrivajo. Umetnica uporablja tradicionalne kiparske tehnike; večkrat začne z obdelovanjem težkih kosov trdega lesa ali drugega kiparskega materiala, vendar v naslednjih fazah sledi delo, za katerega dobi navdih drugje. Ta navdih pride iz slikarskega sveta (uporaba barv in barvnih kontrastov) ali vsakdanjega življenja (uporaba materialov kot sta sladkor in voda). S pomočjo svojih del večkrat govori o občutkih, ki jih prinašajo barve, o zaznavah, ki jih komunicirajo čutila in o dojemanju širših socialnih fenomenov skozi lastna čustva.
Meta Kastelic – rojena v Ljubljani, leta 1962. Diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V svojem delu se pretežno posveča raziskovanju čutnega v kiparstvu, kot je tudi naslov njenega magistrskega študija, ki ga je 2013 zaključila na ALUO v Ljubljani. V zadnjem obdobju se ukvarja predvsem s projekti, ki so družbeno kritični in govorijo o položaju malega človeka in o etičnih vrednotah naše družbe. Za svoje diplomsko delo je leta 2007 prejela študentsko Prešernovo nagrado. V času magistrskega študija je sodelovala na natečaju za ureditev Trga v Mozirju. Predlog za postavitev kipa si je delil prvo mesto.
Leta 2012 je dobila in izvedla pomembno naročilo za postavitev kipa, doprsne figure Adolfa Jenka, v javnem prostoru. Postavitev je v središču Ljubljane, pred stavbo Kazine na Kongresnem trgu. Na 16. slovenska kiparska razstava Zavoda za kiparstvo (2012) je prejela prvo nagrado. V Pionirskem domu je več let poučevala kiparstvo mladostnike in odrasle, sedaj pa vodi svojo slikarsko-kiparsko šolo. Ustvarja v Ljubljani, kjer ima v AKC Metelkova mesto tudi atelje. Sodelovala je na več skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini.
(Odlomek teksta iz publikacije
Pregledna razstava Mete Kastelic Nahrani otroka! (besedilo: Ana Grobler, Sebastian Krawczyk, založnik: KUD Mreža, 2014)
četrtek, 10.09. ob 21.00 – Galerija Ch0 (22. obletnica AKC Metelkove mesta)
