Topi se čokolada, ližem sladke srage, grenak okus ostaja, okus po grozi – okus samote. Prsa moledujem, vlečejo me k tlom, tako kot težnost kliče dež na Zemljo. Dež. Gre dež? Morda kdo ve? Kosmate prsi podmukle harpije, kremplji škripajo, skušajo utišati smrdljivo drobovje, črevesje, ki podrsava skozi samoto, kot zadeta kača v peklenskih mukah levitve, vsaka luska je vsaka celica, ki odmira in se istočasno na novo formatira, gomazenje bolečine, ples črvov, ki spodjedajo vezi, zabava za mrhovinarje, postajam ona, da ona, le voda me lahko krsti, da dokončno postanem ona, lepotica, ki bo izjokala sonce, da prikliče dež. Gre dež? Morda kdo ve? Dež, jebi se! Izlij že enkrat to srce, jedko je! Lije iz moje STRUPENE NEVESTE. Poberi se, BRAT!
GalerijaCh0
Galerija Ch0: Tomislav Vrečar / Somaarsen: »POBERI SE, BRAT!”
